Ne želim soliti pameti številnim iskrenim razpravljavcem v pričujoči debati, rad pa bi opozoril, da se marsikdo ne drži predlagane teme. Tema pa je, ali podpiramo javno ali zasebno zdravstvo in kakšni so naši argumenti v podporo ene ali druge možnosti. Namesto tega postaja pričujoča javna tribuna (kakor je tudi sicer običaj pri razpravah o kateremkoli zdravstvenem vprašanju) nabiralnik za vsa naša nezadovoljstva z zdravstvenim sistemom, čeprav večina teh pritožb ne predstavlja argumenta pri odločanju za ali proti javnemu sistemu. Najmanj, kar bi ti razpravljavci morali pojasniti, je, ali bi opisane slabosti, ki jih pripisujejo javnemu sistemu, v primeru zasebnega izginile? Ali bi se nemara povečale?

Glede na anketo, ki večinsko podpira javno zdravstvo (in to z odstotkom, ki je natanko takšen kot pred desetimi leti), domnevam, da večina želi povedati naslednje: podpiram javni sistem, ampak potrebno ga je izboljšati. Ampak če ne navedemo nobenega argumenta, zakaj podpiramo javni sistem, temveč ga – nasprotno - proglašamo za katastrofalnega, bodo zagovorniki zasebnega zdravstva lahko zaključili, da ljudje podpirajo javno zdravstvo zaradi iracionalnega strahu pred spremembami, v resnici pa implicitno nagibajo k zasebnemu zdravstvu.

V nadaljevanju navajam nekaj lastnih mnenj, pojasnil in podatkov z željo, da bi bila razprava bolj usmerjena.

1. Nekateri razpravljavci menijo, da je razprava nepotrebna, saj je odločitev o tem, kakšno zdravstvo bomo imeli, že davno padla: Slovenci smo izbrali javno zdravstvo in tako bo tudi v prihodnosti. Le-te moram posvariti: delež zasebnega financiranja zdravstva v Sloveniji postopoma narašča in je ob upoštevanju prikritega plačevanja storitev (siva ekonomija, korupcija) že presegel 30% vseh sredstev za zdravstvo. To je eden od najvišjih deležev v Evropi. V ZDA, ki nam simbolizirajo zasebno zdravstvo, je ta delež sicer res še večji (50%), ampak druga polovica so javna sredstva (Medicare in Medicaid) in pomenijo v absolutnem znesku na glavo Američana najmanj 2-krat več denarja, kot ga predstavljajp naša javna sredstva. Ob tem pa obstajajo veliki pritiski (kriza, neoliberalna vladna garnitura), da bi se delež zasebnega financiranja še povečal. Naj omenim samo predlagano socialno kapico in doplačila za zdravila. Večina zdravstvenih ekonomistov se strinja, da zasebni delež, ki je večji od 25%, bistveno zmanjšuje solidarnost in dostopnost do zdravstvenih pravic in vse bolj ustvarja državljane prvega in drugega reda. Prav zato je pričujoča debata tako pomembna.

2. Predlagana socialna kapica je velika pretnja: bogatejši bodo plačevali manj socialnih prispevkov in če bomo hoteli imeti enako količino javnega denarja za zdravje, ga bodo morali revnejši prispevati več. Resda bo to še vedno javni denar, vendar bo način njegovega zbiranja manj solidaren. Če pa bo denarja zato manj, bo manj tudi zdravstvenih pravic. Bogati se bodo lahko dodatno zavarovali, revnejši pa tega ne bodo zmogli. Nevarnost, da vse zdravstvene usluge ne bodo dostopne vsem, ki bi jih potrebovali, je zato realna in vse večja.

3. Kakorkoli se sliši strašno, je treba sprejeti, da bodo v javnem sistemu vedno obstajale čakalne dobe: vedno zberemo samo omejeno količino denarja in če ta ne zadošča za vse potrebe državljanov, nastopijo čakalne dobe. Vendar naš državljan ve, da mu nihče ne bo odklonil pomoči, ker nima denarja, in da bo v primeru hude zdravstvene stiske obravnavan enako kot njegov bogati sodržavljan. Ali si predstavljate, da bi vas na vratih bolnišnice najprej vprašali, če imate denar, da boste lahko plačali zdravljenje in bi vas v primeru negativnega odgovora le za silo pokrpali, nato pa odpustili brez dokončnega zdravljenja? To je velika in nezamenljiva prednost javnega sistema: tudi zdravim ljudem daje občutek varnosti za čase, ko (če) bodo sistem potrebovali. V zasebnem sistemu čakalnih dob seveda ni, ker ljudje brez denarja v zasebno zdravstvo sploh ne vstopijo. Vendar se morate tudi tisti, ki se v svojih prispevkih hvalite, kako lepo in hitro ste postreženi, če plačate, zavedati, da zasebni sistem to sliko kaže samo toliko časa, dokler res lahko plačate. Ponuja vam celo nepotrebne storitve in ker praviloma ne veste, da so nepotrebne, jih plačujete in sprejemate kot dokaz dodatne kakovosti zasebnega sistema. Vendar obstajajo hude bolezni in zdravstvene potrebe, ki bi izčrpale finančne možnosti velike večine Slovencev, če bi jih potrebovali. Takrat vam zasebno zdravstvo ne bo pomagalo, če pa bomo uničili javnega, vam tudi javno ne bo.

4. Nekatere kritike javnega zdravstva so neupravičene. Kod kronski dokaz, da je v zdravstvu vse narobe, se navaja, da imajo zdravniki v javnem sistemu čakalne dobe, istočasno pa usmerjajo bolnike v samoplačniške ambulante, kjer uslugo dobijo takoj. Pri tem gre za napačno predstavo, da bi zdravniki lahko vse postorili dopoldne, če bi le bili pri delu bolj učinkoviti. To velja samo za tiste storitve, ki slonijo izključno na osebnem delu, vendar je teh zelo malo (n.pr. svetovanje). Takoj, ko so pri storitvi vpleteni materialni stroški, jih ni mogoče poljubno povečevati. ZZZS na letni ravni določi število posameznih storitev (pri čemer mora upoševati sredstva, ki jih ima na voljo) in če določeni bolnišnici dodeli 1000 pregledov z magnetno rezonanco ali 500 operacij kolka, teh številk bolnišnica ne sme bistveno preseči, da ne bi zabredla v rdeče številke in ogrozila storitev, ki jih mora opravljati za druge bolnike. Kaj naj stori zdravnik drugega, kot da bolniku pove resnico: da v okviru javnega zdravstva storitve ne more dobiti takoj, lahko pa jo dobi takoj, če jo plača? Lastnost vseh javnih sistemov, ki vselej razpolagajo z omejenimi sredstvi, so čakalne dobe: muzike je toliko, kolikor je denarja. Seveda je vselej mogoče povečati učinkovitost in iz iste vsote denarja „iztisniti“ še nekaj dodatnih storitev, ampak v določenem trenutku se zadeva izčrpa. Vendar zasebni sistem še zdaleč ni rešitev: v zasebnem sistemu čakalnih dob seveda ni, ker tisti, ki storitev lahko kupijo, ne čakajo, revni pa prav tako ne čakajo, saj si storitve ne morejo kupiti.

5. Res je, da bi se z obstoječim denarjem lahko naredilo nekaj več (stimulativno nagrajevanje večje učinkovitosti in kakovosti, odpravljanje korupcije pri nabavi opreme in zdravil), ampak to žal ne zadošča za trditev, da je denarja dovolj ali celo preveč. Za zdravstvo namenjamo enega najnižjih deležev BDP v skupini primerljivih držav, imamo pa tudi najmanjše število zdravnikov v EU. Zelo pavšalne so tudi trditve, da imamo preveč administracije: primerjave so na primer pokazale, da ima Klinični center na Dunaju znatno več administrativnega osebja na enega zdravnika kot KC v Ljubljani. Delež sredstev za plače je v Sloveniji manjši kot v večini razvitejših držav EU, vendar kljub temu znaša okrog 70% vseh sredstev za zdravstvo. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi povečali število zdravnikov za 10%? Zmanjkalo bi denarja za materialne stroške in storitev bi bilo manj, ne pa več.

6. Nekateri pravite nekako takole: vse življenje plačujem, ko pa bi potreboval neko storitev, prav tako čakam kot tisti, ki so plačevali mnogo manj kot jaz. To je narava solidarnostnega sistema: da zdravi plačujejo za bolne in bogati za revne. Ko potrebujemo storitev, pa moramo biti vsi enaki in če za določeno storitev obstaja čakalna doba, moramo pač čakati. To je glavni in hkrati zelo sebičen razlog, zakaj bogatejši želijo zapustiti javni sistem in se zavarovati zasebno, saj bi v tem primeru plačevali manj pa še prej bi prišli na vrsto. (Socialna kapica nas usmerja natančno v to smer!) Vendar bi to pomenilo pravo katastrofo za vse ostale, saj s svojimi mizernimi plačami nikoli ne bi zbrali dovolj javnih sredstev.

7. Nekateri pravite, da nenehno plačujete, nekateri pa se ves čas le šlepajo. Kar se mene tiče, bi z veseljem vse življenje samo plačeval v zdravstveno blagajno, pa četudi ne bi dobil niti ene usluge. To bi namreč pomenilo, da sem zdrav in bom živel sto in več let. Po drugi strani pa mnogo ljudi nima te sreče, včasih tudi po lastni krivdi. Ali naj taki umirajo brez pomoči na cesti? In še nekaj: tisti bogati, ki menijo, da ni pravično, da plačujejo enak odstotek kot tisti z najnižjimi plačami, saj na tak način plačujejo tudi po dvajsetkrat več, naj se vprašajo, ali je pravično, da imajo dvajsetkrat večjo plačo kot tisti „na dnu“ , ki morajo kljub poštenemu delu hoditi po pomoč na Rdeči križ in Karitas. Solidarnost v zdravstvu je še najmanj, kar lahko storimo v razmerah velike in splošne družbene krivičnosti pri delitvi ustvarjenih dobrin.

8. Iz razprav je razvidno, da razlika med koncesionarjem in javnim zdravnikom marsikomu ni jasna. Koncesionarstvo podeli država v primeru, ko je bolj racionalno, da določeno delo prevzame zasebnik, kot da bi država vlagala denar za opremo ambulante v manjšem kraju ali ko nima denarja za drag aparat, pripravljena pa je temu zasebniku plačevati storitve. Število zasebnikov torej ne povečuje skupnega števila zdravnikov: vsak zasebnik več pomeni enega zdravnika manj v javnem zavodu. Zato koncesionar ne poveča skupnega števila storitev in ne prispeva k zmanjševanju čakalnih dob. Koncesionarju storitve plačuje ZZZS, vendar to še zdaleč ne pomeni, da ni zasebnik. Nasprotno, on je pravi zasebnik, ki svobodno razpolaga s sredstvi, ki jih dobi od ZZZS, in zato se tudi ravna po načelih, ki veljajo za zasebnike: povsod, kjer je mogoče, želi ustvariti prihranke oziroma profit. Nekatere storitve se zato celo zmanjšajo (n.pr. laboratorijske preiskave), vendar prihranjeni denar ostane zasebniku in se ne vraša v sistem za nove storitve, kot bi se zgodilo v javnem zavodu.

9. Nekateri menijo, da se z javnim denarjem ne ravna dovolj skrbno. Res je, zanesljivo bi ga lahko uporabljali bolj učinkovito. To pa nikakor ne pomeni, da bi bilo v zasebnem zdravstvu kaj bolje. Povsod, kjer so javne ustanove spremenili v zasebne (n.pr. Avstralija), so se stroški storitev povečali vsaj za 10 do 20%. Razlog? Dobiček, ki ga hočejo ustvariti zasebniki. Večja racionalnost, o kateri poročajo zasebniki, se v celoti preseli v njihov žep.

10. Moramo tudi ločevati med čakanjem v čakalnici in čakalno dobo na določeno storitev. Čakanje v čakalnici, da pridemo na vrsto, je povsem nepotrebno in zasluži vso kritko, saj bi jo lahko odpravili z zelo preprostimi ukrepi. Tudi čakanje na prvi pregled pri specialistu bi lahko drastično skrajšali, če bi ZZZS bolje plačeval prve kot kontrolne preglede. Ker pa plačuje vse po nekakšnem pavšalu, bi zdravniki povzročali izgubo, če bi se usmerili na prve preglede, ker le-ti povzročajo bistveno večje stroške kot kontrolni pregledi. Zelo drage storitve pa so omejene s proračunom ZZZS. Da je teh storitev premalo, ni kriv zdravnik, ki na primer lenari v dežurstvu (kot ste nekateri zapisali), temveč dejstvo, da teh posegov ne more opravljati, ker niso plačani.

11. Soglašam, da je javni in zasebni zdravstveni sistem potrebno povsem ločiti. Zdravnik ne bi smel delati dopoldne v javnem sistemu, popoldne pa bi bil zasebnik, ker je možno preveč zlorab. Vendar pa pravniki pravijo, da nikomur ni mogoče preprečiti, da bi svobodno razpolagal s svojim prostim časom. Tudi na strani bolnika se pojavijo problemi. Bolnik, ki čaka na MRI, si to preiskavo lahko kupi, namesto da bi čakal 6 mesecev, in če preiskava pokaže, da potrebuje nujno operacijo, se lahko kot nujni bolnik vrne v javni sistem. Bolnik, ki ne more plačati MRI, čaka 6 mesecev več, da pride do operacije in takrat je operacije lahko že prepozna. Pravno in etično pa ni ravnal narobe, če se je trudil pospešiti svojo obravnavo. Pravi odgovor je drugje: država nikakor ne bi smela dovoliti, da so čakalne dobe na storitve, ki odločajo o življenju in smrti, tako dolge, da pride do poslabšanja zdravja. Na splošno bi morale biti za vse prve preglede in vse diagnostične preiskave krajše od enega meseca. Mimogrede: mislim da za to ne bi potrebovali veliko dodatnega denarja, če bi poskrbeli za pravilnejše razporejanje denarja in določanje prioritet.

12. Veliko zmešnjave je tudi pri razumevanju zavarovalništva. Obvezno zavarovanje lahko izvaja ena sama (tako kot pri nas) ali več, v Nemčiji nekaj sto, ki so po definiciji zasebne, vendar so pri izvajanju obveznega zavarovanja zelo poenotene, saj morajo vse nuditi enoten osnovni program. Pa kljub temu so mnogo dražje kot je naša (za svojer delovanje potrošijo 10%, naša pa manj kot 3% vsega zdravstvenega denarja). Praviloma nas tujci blagrujejo, da imamo eno samo zavarovalnico, saj vedo, da je lahko mnogo bolj učinkovita. Pozabite na cenovno konkurenco med zavarovalnicami: nobena zavarovalnica ne konkurira drugi s cenami, vse skušajoi premamiti bolnike z dodatnimi storitvami. Dejstvo, da ima ena sama zavarovalnica tudi svoje slabosti (tudi sam jih pogosto naskakujem), ne pomeni, da bi nas rešilo, če bi imeli pet ali deset zavarovalnic. Potrebno je odpraviti slabosti, ki jih kaže naš ZZZS. Dodatnega (zasebnega) zavarovanja pa je v EU sploh zelo malo in te zavarovalnice zberejo v posamezni državi le nekaj odstotkov od vsega zdravstvenega denarja. Zanje velja, da služijo samo najbogatejšim posameznikom, s stališča potreb vseh državljanov pa so povsem nepomembne.

13. Tudi pogled na dežurstvo je precej izkrivljen. Dežurstvo je potrebno, ker omogoča, da življenjsko ogroženi bolniki pridejo do pomoči ob vsaki uri dneva. (Tudi dežurni gasilci ne gasijo, če ni požara.) „Brezdelnim“ dežurnim zdravnikom bi sicer lahko naložili dodatno delo, še najbolje v obliki turnusnega dela (kar se marsikje tudi dogaja), vendar bi morala biti ekipa znatno večja in potrebno bi bilo povečati program storitev (vključno z denarjem). Če bi povečali število storitev brez dodatnega denarja, bi ustanovi povzročali izgubo. Verjetno pa je določeno število dežurnih mest odvečnih, čeprav je bilo v zadnjih letih na tem področju nekaj racionalizacij.

Za zaključek bi ponovil, da nobeno od naštetih slabosti (razen nepotrebnega čakanja v čakalnicah) zasebni sitem ne bi mogel odpraviti (razen za tiste, ki bi lahko plačali). Močno pa bi se poslabšal javni sistem in država bi izgubila potebno socialno kohezijo. Zato se moramo z vsemi silami upirati poskusom, da bi se povečal že doslej prevelik delež privatizacije zdravstva.

80 letni moški je čakal na operacijo kolka. Čakalna doba je bila leto dni. Večino časa je ležal doma, saj je komaj hodil. Minevali so meseci. Po letu dni je njegova hčerka prejela klic, da lahko očeta pripelje na operacijo. Vzrojila je: "Moj oče je umrl!"

Primer je resničen, zgodil se je v eni izmed slovenskih bolnišnic. In ni edini. Pred leti je na celjskem umrla ženska, ki je dala v preiskavo pregled tkiva, a ga patolog, zasut z delom, ni pregledal nekaj mesecev. V tem času se ji je rak razširil po vsem telesu in zdravniki ji več niso mogli pomagati. Je to zdravstveni sistem, ki ga vsi plačujemo, verjamemo vanj in zaupamo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo tudi nam? Pomislimo, ah, to so le zgodbe, ki se dogajajo drugim. Se bojim, da bi drugi kaj kmalu lahko postali tudi sami...

Slovenski zdravstveni sistem je preobremenjen, zdravnikov je očitno premalo, zato so čakalne dobe so ponekod absurdno dolge. Nedopustno je, da na Dermatološki kliniki v Ljubljani na prvi pregled za sumljiva kožna znamenja čakaš 230 dni. Da na zdravljenje za fiksno protetiko na Stomatološki kliniki čakajo bolniki 735 dni, na posebno operacijo, ki ženskam lajša težave z urinsko inkontineco 600 dni. Nedopustno, celo nesramno. In zakaj morajo čakati tudi tisti, ki bi jim preiskave, naprimer za magnetno resonanco, prinesle začetek pomembnega zdravljenja? Eno samo čakanje.

Občutek je, da bi morali imeti svojega človeka med belimi haljami, ki bi ti uredil hitrejši dostop do pravega specialista in posredovati za preiskave, da bi prišli pravi čas na vrsto. Denar, ki bi omogočil več naprav, več zdravnikov, pa ni.

Je rešitev privatizacija zdravstva?

Pri zasebniku je vse lažje, vse hitreje, gre pa naravnost iz našega žepa. Ampak. Potrebuješ ultrazvok trebuha, naročen si v tednu ni. Potrebuješ slikanje z magnetno resonanco, stvar nekaj dni. Ampak plačaš. Prav tako lahko v nekaj dneh prideš do kolonoskopije, gastroskopije... brez napotnice. Zakaj zdravniki nimajo več koncesij, da bi lahko na preiskave prišli z napotnico?
Kdo so tisti, ki zavirajo sistem zasebnikov in koncesionarjev, ki bi morda lahko razbremenili kolege v javnem zavodu?

In še, je mogoče res, da zasebniki res ne pošljejo na vse preiskave, ker so drage? Je zasebni sistem zdravljenja prav tako varen?

Je rešitev javno zdravstvo?

Raziskave kažejo, da kakovost v zasebnem zdravstvu ni višja od tiste v javnem, je pa lahko dražje. Javni sistem poskuša zagotoviti vse potrebne storitve vsem ljudem. Privatizacija zdravstva bi pomenila le družbeno razslojevanje, višje stroške za zdravstveno varstvo in zmanjšala varnost revnejših. Je to res? Zakaj pa ne bi imeli več zasebnih klinik, kamor bi lahko šli petičneži in tudi tako razbremenili javne zavode? Ker ni dovolj zdravnikov in bi morali tisti dopoldanski v javnem zavodu, popoldne delati še v zasebni kliniki? Kar sicer mnogi počnejo.

Smo, ko zbolimo, še enaki pred zdravstvenim sistemom? Imamo vsi na voljo primerna in potrebna zdravljenja? Smo res?

Ali ste kadarkoli bili v ordinaciji družinskega zdravnika in sipredstavljali kako je zdravniku, sestri in njegovim 85 pacientom dnevno? Že danes je težko najti mladega zdravnika, ki bi se odločilza to specializacijo. Čeprav se sistem zdi navidezno primer enakopravnosti, niti približno ni takšen. Žal je to sistem, ki vzpodbuja splošno gojenje povprečnosti. Ne glede na dejanske dosežke, potenciale in opravljeno delo, vsi so približno enaki. To je, posebej za mlade, precej nespodbudno okolje. O tem je zelo lepo pred časom govoril kardiokirurg, dr Gregorič, ki dela v ZDA in nesebično pomaga in omogoča našim študentom vpogled v visoko razvit zdravstveni sistem. Saj, hoteli ali ne, živimo v svetu, kjer je osnovna vrednota materialna učinkovitost. Tudi s tem ni nič slabega. Slabo naredimo, ko en sistem poskušamo vstaviti v drugega, čeprav nikakor ne gresta skupaj.

Pravih zdravnikov zasebnikov v Sloveniji je malo – tistih, ki delajo brez koncesije – pri njih pacient plača vse sam. Pa ne samo to. Naj naštejem nekaj nerazumnih dejstev, s katerimi se v našem centru dnevno srečujemo:

Zasebni zdravniki, nekoncesionarji, kljub veljavni licenci, ki nam jo je podelila Zdravniška zbornica RS, ne moremo izdajati receptov, ki bi jih krilo javno zdravstvo, ne moremo pacienta napotiti k drugemu specialistu s splošno napotnico, moramo plačevati laboratorijske preiskave, za naše paciente, čeprav so popolnoma zavarovani.

Zakaj? Zato ker v Sloveniji ni pravega sistema zdravstvenega zavarovanja.

Reforma bi morala nujno doseči večje sodelovanje med javnim in privatnim zdravstvom. Morala bi bistveno spremeniti način pretakanja denarja iz javne blagajne zasebnim zdravnikom - sistem koncesij je v veliki meri preživet.

A kako to storiti? Z novimi pravilniki? S posodobitvijo predpotopne Zelene knjige?

Menim,da se je sprememb treba lotiti pri denarju. Del blagajne je potrebno dati na trg, privatnim zavarovalnicam. One naj se ubadajo z izvajalci v zasebnem sektorju. One naj jih kontrolirajo, stimulirajo, vzpodbujajo. In pacienti naj imajo možnost, vsaj deloma, odločati o tem, kateri zavarovalnici bodo zaupali. Ali ne bi bilo dobro, da bi država lahko dodelila delež denarja, ki ga letno porabi npr. za operacije kolka tisti zavarovalnici, ki bi za znani znesek ponudila največ operacij? Seveda ob zahtevani kvaliteti. Verjemite, zavarovalnice bi znale poiskati rezerve pri zasebnih izvajalcih mnogo učinkoviteje, kot uradništvo.

Država pa naj regulira delo zavarovalnic in izvajalcev. Najbrž bi to lahko izvajala z mnogo manj uradniki, kot jih ima sedaj.
Jasno nam je, da zadeva ni preprosta. Ogromno je pasti in zaprek. Vsekakor ni smiselno delati velikih rezov. Postopne spremembe bodo gotovo najuspešnejše. Ampak začeti je treba. Takoj! Če se le skrivamo za pomislekom, češ privatizacija zdravstva bo izključno privedla do neizprosnega kovanja dobičkov na račun kakovosti, ne bomo prišli nikamor. Imamo rajši (pod)povprečno kakovost in prazno blagajno?

Zdravstveni sistem v Sloveniji ne deluje tako, kot bi si to želeli. Z njim so v večini nezadovoljni tako pacienti kot zdravstveni delavci. Prvi zato ker ne dobijo tistega kar jim sistem (država) obljublja, drugi, posebej tisti mlajši, ker so del okorelega sistema v katerem so ali preobremenjeni ali ne morejo zaslužiti za življenje primernozdravniku.

Razvoj zasebnega zdravstva je počasen. Pogosto se zdi, da ne gre v pravo smer. Namesto da bi javno zdravstvo dopolnjeval, je v nenehnem konfliktu z njim, natančneje z birokracijo in okorelostjo zastarelega sistema. Žal se mora neredko ubadati z ignoranco, pa tudi zaplankanastjo nekaterih uradnikov, ki urejajo javno zdravstvo.

Največji del zasebnega zdravstvenega sektorja v Sloveniji (koncesionarji) je le navidezno »zaseben«. Zakaj navidezno? Zato ker ni nobene vsebinske razlike med koncesionarjem in zdravnikom v katerikoli javni ustanovi. Ista Zavarovalnica podeli zdravniku ista sredstva, pod enakimi pogoji, zdravnik mora opraviti iste storitve, za isto ceno in v istem obsegukot katerikoli izvajalec v javnem sektorju. Še več, od zdravnika se pričakuje, da bo za pacienta porabil enako časa, kot drugi koncesionar ali zdravnik v zdravstvenem domu ali javni bolnišnici. Ali to ni čista uravnilovka? Kje je tu spodbujanje produktivnosti, investicij v boljšo opremo, sposobnejše kadre, izobraževanje? V vse tiste stvari, ki v največji meri vplivajo na izboljšave? Nekateri se lahko »znajdejo« in svoje storitve klasificirajo tako,da so časovno in finančno optimalno umeščene v sistem, drugi se utapljajo v nerealnih normativih.

Ni človeka, ki ne bi vsak dan pomislil na svoje zdravje, na bolezen, na svojo usodo, na smrt. O zdravju neposredno ali posredno razmišljamo in govorimo vsak dan.

1. Zdravstvo je nenehno na politični tapeti, saj ga vlade, odvisno od tega ali se desne ali leve, izrivajo iz javnega sektorja ali pa ponovno vračajo vanj. Nenehno so tudi na delu zasebni interesi. V zdravstvu se vrti ogromno denarja in ker je ta denar praviloma javen, ima veliko ljudi zelo praktične zamisli, kako bi ga kar največ pretočili v lastne žepe. Ti ljudje nenehno ustvarjajo kritike na račun javnega zdravstva in trdijo, da bi njegova privatizacija prinesla izboljšanje. Gesla, ki jih razglašajo, so izbira, svoboda in odgovornost posameznika.

 2. Zasebno zdravstvo lahko pomeni zasebno financiranje, zasebno izvajanje ali oboje. Slabše od dveh naštetih slabih stvari je zasebno financiranje, pri katerem mora vsakdo sam poskrbeti za svoje zdravstvene potrebe. V tem primeru dve tretjini Slovencev v primeru težje bolezni ne bi imeli dovolj denarja, mnogi drugi pa bi potrošili vse premoženje. Solidarnost, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje, za katerega prispeva vsakdo sorazmerno svojim prihodkom, je najboljša rešitev, ker dostopnost do zdravstvenega varstva omogoča vsem v enaki meri. Država s tem zavarovanjem sporoča, da vsi državljani v primeru bolezni lahko računajo na njo. Morda je v družbenem redu, ki smo si ga izbrali, sprejemljivo, če se revni prevaža s kolesom, bogati pa z limuzino, vendar je vsaj pri bolezni tako razlikovanje nehumano, krivično in nesocialno. Bolezen in ne bolnik je tista, ki določi, ali bodo stroški ustrezali kolesu ali limuzini in to mu moramo nuditi. Vsakemu. Zato je potrebna solidarnost.

3. Zasebni izvajalci so bodisi posamezni zdravniki ali cele ustanove, na primer bolnišnice. Ne glede na to, ali jih plačuje državljan iz žepa ali pa zavarovalnica, so na daljši rok vedno dražji, saj hočejo doseči tisto, kar je v zasebništvu običajno: dobiček. Ob tem kakovost ni boljša, marsikdaj je celo slabša. To se je izkazalo prav v vseh državah na svetu, kjer je primerjava med javnimi in zasebnimi izvajalci sploh možna.

- Primerjava med ZDA in Kanado, dvema državama, ki sta si sicer podobni po razvojnih kazalcih, pokaže, da Kanada redno zaseda eno od prvih mest na lestvici kakovosti zdravstvenega sistema, ZDA pa se uvrščajo celo za Slovenijo. Zdravstvena dejavnost v Kanadi je z neznatnimi izjemami javna, v ZDA pa se do polovice financira iz zasebnih sredstev, izvajanje pa je večinsko v rokah zasebnih izvajalcev. Ob tem porabi Kanada na glavo prebivalca dvakrat manj denarja kot ZDA, ki za zdravstvo namenja že blizu 20% BDP (večina drugih držav okrog 9%). Razlika v porabi denarja med ZDA in Kanado gre v pretežni meri za dohodke in dobičke izvajalcev, večinoma zdravnikov, in zasebnih zavarovalnic.
- Primerjalne analize v več državah so pokazale, da je kakovost zasebnega zdravstvenega sistema v najboljšem primeru enaka javnemu, nikakor pa ni boljša. Druga ugotovitev je bila, da zasebni zdravstveni sistem tudi v najbolj urejeni državi podraži zdravstvene storitve za vsaj 10%, lahko pa tudi za 20% in več.

4. Strašljiv primer, kaj bi se zgodilo ob popolni privatizaciji zdravstva, je proizvodnja zdravil in opreme, edini segment zdravstvene dejavnosti, ki je zaseben praktično po vsem svetu. Posledice so monopolno izsiljevanje, cene, ki proizvodne stroške presegajo za več sto odstotkov, orjaški dobički, korupcija, brezobzirna borba proti državam, ki bi želele same proizvajati cenejša generična zdravila in neobčutljivost za milijarde ljudi, ki si zdravil ne morejo privoščiti, in desetine milijonov, ki zaradi tega umirajo.

5. J. Stiglitz, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, navaja, da zanašanje na nevidno roko trga v zdravstvu ne deluje tako kot v materialni proizvodnji, temveč vodi k slabšemu delovanju sistema, nepravičnosti, neučinkovitosti, visokim stroškom in javnemu nezadovoljstvu. Zdravstvo namreč ni zgolj ena od gospodarskih panog. V njem ne vladajo zakonitosti ponudbe in povpraševanja, ki bi regulirale cene, in kupec (bolnik) ni kralj. Povpraševanje in ponudba sta v rokah nasprotne strani: ponudnika storitev. V končni posledici to vodi do cen, ki temeljijo zgolj na presoji, koliko je za svoje zdravje relativno premožen bolnik še pripravljen plačati. Da ob tem padajo žrtve – bolniki, ki nimajo dovolj denarja – ponudnikom storitev ne zastavlja moralnih dilem. Michael Moore je v filmu Sicko nazorno pokazal, da zasebna ustanova sicer poskrbi za bolnika, ki je v smrtni nevarnosti, nato pa ga, če nima denarja, dobesedno odloži na cesti. (Študentka medicine, ki je živela nekaj časa v ZDA, mi je pripovedovala, kako je reven ameriški študent ostal z deset centimetri krajšo nogo, ker so po prometni nesreči zdravniki opravili le najnujnejše posege.)

6. Seveda ima javni zdravstveni sistem tudi slabosti: neprijaznost, neučinkovitost, čakanje v čakalnicah, čakalne dobe za operacije, korupcijo. Vsega tega v zasebnem sistemu ni in to ljudi ob prvem stiku z njim navduši. Počasi pa spoznajo tudi njegove manj prijetne lastnosti: da zasebniki ponujajo tudi nepotrebne usluge, ki jih lahko dodatno zaračunajo, in da varčujejo pri stvareh, ki predstavljajo njihov strošek, pa čeprav bi bile potrebne. S polno mero cinizma lahko rečem, da je zasebni sistem problem čakalnih dob učinkovito rešil: tisti, ki lahko plačajo, ne čakajo, tisti, ki ne morejo plačati, pa tudi ne čakajo, saj jih zasebnik odslovi. Slabosti javnega sistema niso razlog za njegovo ukinjanje; potrebno jih je odpraviti.

7. Drugi razlogi za nasprotovanje privatizaciji in komercializaciji zdravstvene dejavnosti so še naslednji:

- Za razliko od gospodarstva v zdravstvu ne sme biti cilj prodati čim več storitev, saj bi to pomenilo, da bi si morali želeti čim več bolnikov. Cilj je, da bi bilo potrebnih čim manj takih dobrin. Notorično dejstvo je, da se pri zasebnih izvajalcih poveča število kurativnih storitev, seveda če so plačane, zanemarja pa se slabo plačana preventiva.
- Številne zdravstvene storitve so rezultat javnih vlaganj v temeljne znanosti. Ali naj jih zaradi njihove visoke cene uživajo samo tisti, ki jih lahko plačajo, čeprav so njihov razvoj omogočili vsi davkoplačevalci?
- Enaka in pravična dostopnost do zdravstvenih storitev, ki zagotavlja občutek varnosti v primeru bolezni, je najpomembnejša socialna vez v družbi, zaradi tega dejstva lahko pripišemo tudi čisto individualnim storitvam učinek eksternalij. Prepričanje, da te družba ne bo pustila umreti, če boš potreboval zelo drago zdravljenje, ima veliko etično, socialno, pa tudi gospodarsko vrednost. Razcep državljanov na tiste, ki so jim dostopne vse storitve, in tiste, ki so jim na voljo le najnujnejše, pomeni slabše možnosti za dobro zdravje in preživetje za široke sloje prebivalstva s predvidljivimi posledicami od slabše produktivnosti in socialne dezintegracije družbe do fizičnega ločevanja družbenih razredov v strahu enega pred drugim.

8. Za zaključek pozivam bralce in udeležence razprave, naj o javnem in zasebnem zdravstvu razmišljajo s pogledom na oba ekstremna položaja: kaj bi se zgodilo, če bi naše zdravstvo ponovno postalo javno, in obratno: kaj bi se zgodilo, če bi v celoti postalo zasebno.

Sam menim, da bi prehod vseh javnih izvajalcev med zasebnike, pa čeprav plačane z javnimi sredstvi, pomenil podobno katastrofo kot jo predstavlja farmacevtska industrija: cene uslug bi se silovito zvišale, obseg pravic bi se bistveno zmanjšal ali pa bi delež denarja za zdravstvo v BDP poskočil na ameriške vrednosti, desetine odstotkov denarja, ki bi ga plačevali za naše zdravje, bi se preko dobičkov prenašalo v zasebne žepe in za vlaganja v ne-zdravstvene projekte.